Zanimiv prispevek, našla pa sem ga na blogu BodiToK@r.si. Vem, da je dolg, včasih lahko malo manj razumljiv, ampak jaz sem ob branju uživala in razmišljala. Kaj se v RESNICI dogaja?
(na sliki: David Icke in novinarka Sanja Pleša)
Prejšnji mesec je David Icke nekaj dni preživel v Zagrebu. Gostoval je na hrvaški televiziji ter dajal izjave in intervjuje v mainstream medijih. Ekskluzivno za Nexus v pogovoru, ki je trajal več ur, govori o stvareh, katerih tem ni mogel omenjati – o načinih, s katerimi se obvladuje in manipulira z ljudmi.
V času nedavnega bivanja Davida Icka v Zagrebu sem imela prijetno priložnost, da sem kar nekaj časa preživela v njegovi družbi. Prvotni razlogi so bili profesionalni, toda čas z Davidom Ickeom se je preoblikoval v kakovostno in obojestransko izobraževalno, prijateljsko druženje.
Zanimivo je bilo opazovati, kako David Icke, popolnoma avtentično, živi svoje življenje. Predan potrebi, da bi celemu svetu prenesel informacije, ki bodo svet, katerega »poznamo«, spremenile. Ne glede na to, koliko novih ovir bo moral preskočiti utrujen, bolan ali neprespan. »En človek ne more spremeniti sveta, lahko pa sporoča informacijo, ki bo spremenila svet«.
Vsi, ki so brali knjigo »Zgodbe iz časovne zanke«, nedavno objavljene na Hrvaškem, so se lahko seznanili s podrobnostmi in »naključji« iz Ickevega burnega in težkega življenja. Toda, trdi Icke, odločitev o brezkompromisnem življenju resnice in opazovanju sveta z odprtimi očmi, je več vredna od težav, katere je takšno stališče izzvalo. »Če bi spet imel priložnost izbire in tudi če bi vedel za vse posledice svojih dejanj, bi spet napravil isto.«
Vtis, katerega naredi David Icke, je v svetlobnih letih daleč od nedavnih vprašanj mainstream novinarjev: „Oprostite, koliko let pa ste že nori?“ To vprašanje bi težko zastavil pravi, resnični novinar, ki je bral knjige Davida Ickea ali pa se sam odpravil (in si upal) na raziskovanje pod površino.
Sicer pa: novinarski poklic (razen častnih izjem) je trenutno na nivoju papagajsko – ponavljalskega modela, katerega namen je dodatno poneumljanje in otopelost. Je daleč od svojega namena in raziskovalnega novinarstva. Nujno mora rešiti svoj obraz. No, vrnimo se k Icku. Zanimivo je, da so zanj, razen hitrega, ostrega uma, verbalne diareje in lucidnega britanskega humorja, značilni tudi prijetna odprtost in toplina, ki mnogokrat manjkata ljudem, katerih možgani delajo s »sto na uro«.
Bivanje v Zagrebu je nanj močan, pozitiven vtis. Sledi še malo lokalpatriotizma in nacionalnega ponosa, katere praviloma ne ljubim prav posebno, toda v tem primeru je lepo avtentičen in nenasilen. Rekel je, da nikjer (predaval pa je v približno petdesetih državah sveta), ni srečal toliko dobro informiranih ljudi odprtega uma. Bil je prijetno presenečen z vprašanji ljudi, prav tako z informacijami, katere je od njih dobil. Predavanja na Bundeku nikoli ne bo pozabil, tako zaradi nevihte kot tudi pozitivnih občutkov in energije, ki je bila tam prisotna.
Povedal je, da se na Hrvaškem počuti, kot da je prišel na drugi planet (neki boljši:). To je nedavno potrdil tudi v popularni ameriški radijski oddaji Arta Bella «Coast to coast», ko je na vprašanje «Kako se je počutil v Los Angelesu» odgovoril: «Ma, kaj to… nedavno sem bil na Hrvaškem. To je neverjetna dežela…». Pol oddaje je govoril o Hrvaški in ljudeh, katere je tukaj srečal. Omenil je tudi, da nikjer doslej, v nobeni deželi, ni opazil tako izražene in močne kampanje za vstop v Evropsko unijo.
Glede na to, da ne vemo, kako je bilo v drugih deželah, na žalost tukaj živimo v prepričanju, da je vsakodnevno bombardiranje z «dobroto» Evropske Unije običajna porcija in procedura za vsako bodočo članico. Očitno ni. Icke se je ponudil, da bo na lastne stroške (čeprav je kronično brez denarja) prišel na Hrvaško in javno debatiral o pravem obrazu Evropske Unije (o tem je temeljito in argumentirano dobro seznanjen) z vsemi hrvaškimi politiki. Teden dni pred pisanjem tega besedila sem gledala dokumentarec «America – from freedom to fashizm», ki nazorno prikazuje, da se tisto, o čemer govori in piše David, ravno sedaj dogaja v Ameriki. Čeprav na videz ni tako (tam se cedita med in mleko), je ameriško ljudstvo prvo na seznamu masovnih poskusov nad ljudmi.
Dokumentarni film nam pomaga videti, kje bi lahko končali vsi, če se ne prebudimo. Prav tako je prikazano tisto, kar zbuja vero v našo dobro skupno prihodnost. To pa so tako imenovani »mali ljudje«, ki so enako kot jaz in vi mislili, da ne morejo spremeniti nič, toda v ključnih trenutkih pa so naravno in pravilno odločali in njihove odločitve so bile prava mala herojska dela. Kot pravi eden od citatov Martina Luthra Kinga: »Bojazljivec se sprašuje, če je varno… nečimrnež se sprašuje, če je popularno… Toda v življenju vsakega človeka pride čas, ko je potrebno postaviti vprašanje: Ali je pravilno?«
Pogovor ki sledi, se je odvijal v foajeu hotela, uro po prihodu Davida Ickea v Zagreb.
NEXUS: Bralci NEXUSA dobro poznajo Vaše delo in dvajsetletno raziskovanje sveta, v katerem živimo, zato se bova v tem pogovoru pozabavala z manj znanimi detajli. Najprej bi začela s tem, kar Vas v zadnjih letih najbolj zanima, to pa je »narava resničnosti«. Po vaših spoznanjih je realnost nekoliko drugačna od dogovorjene kolektivne zavesti in kolektivne resničnosti, katero doživljamo kot čvrsto in absolutno. Kaj ste do sedaj izvedeli o tej ravni naših življenj?
ICKE: Pogosto pozabljamo na tisto, kar je samo po sebi vidno. Ne morete biti svobodni in kontrolirati lastno življenje, če ne sprejmete narave realnosti in tega, kdo resnično ste. Če lahko držite ljudi v neznanju glede teh stvari, če veste, kako to deluje v širšem smislu, potem ste v položaju velike moči. Tedaj lahko počnete učinkovite stvari. Istočasno, prebivalci nimajo znanj o tem delovanju, razlogih in posledicah, ker ne razumejo resničnosti. Prav zaradi tega sem svoje delo v zadnjih letih usmeril v naravo realnosti, saj svet le tako dobi smisel.
En vidik se skriva v telesu, ki je holografski računalnik, kot prejemnik in oddajnik informacij. Mi živimo, tako jaz to imenujem, v holografskem internetu. Brezžičnega interneta ne moremo videti. Je neviden. To nevidno vesolje postane s pomočjo računalnika kolektivna resničnost. Če nekdo vklopi svoj računalnik, potem se vključuje v isto resničnost. V filmu »Matrix« je scena, kjer Morpheus predstavlja Neu resničnost iluzije. Pove mu, da je »Matrix« povsod okoli nas. Je v sobi in zunaj. Kaj je sedaj v našem prostoru in je prav tako nevidno? Brezžični internet. To je ista stvar.
Naš telesni računalnik dekodira energijsko resničnost. Na istem principu deluje tudi brezžični internet. Pretvarja ga v trden svet okrog nas, vidimo ga na zaslonu računalnika. Dejansko se ta svet nahaja znotraj nas. Znanstveniki so zmedeni s trdnim svetom, sestavljenim iz atomov, ki nimajo čvrstosti. To je mogoče, ker svet ni trden. On je dekodirana realnost, ki obstaja v naših glavah. Neka zgodba, ki jo pogosto ponavljam, sijajno predstavlja to, o čemer govorim.
V knjigi »Holografsko vesolje« pisatelj Michael Talbot predstavlja zbrane znanstvene dokaze in dejstva, da je vse to holografska iluzija. Govori o izkušnjah z neke zabave, katero je pripravil njegov oče. Tam je bil tudi hipnotizer, ki je izvajal zabavne trike. Prisilil je ljudi, da jedo krompir v prepričanju, da gre za jabolka. Ljudje so začudeni, kako je to mogoče narediti. To ni nič posebnega. Okus jabolka in krompirja ne obstaja na jeziku. To je podatek.
Tukaj obstaja šele potem, ko se dekodira v možganih. Če se lahko primeša v ta mehanizem dekodiranja s pomočjo hipnoze in dodanih prepričanj, podatek o krompirju postane okus jabolka, ker je dekodiran v možganih. To je tako, kot da programirate računalnik, da bere program na določen način. Med zabavo je hipnotizer hipnotiziral nekega Toma. Povedal mu je, da ne bo mogel videti svoje hčerke v sobi, ko ga bo vrnil v budno stanje.
Nato ga je navidezno vrnil v budno stanje. Pred njim je stala njegova hčerka. Tom se je začel obračati, saj zanj ona ni bila tam. Hipnotizer je dvignil roko za hrbtom njegove hčerke in ga vprašal, kaj trenutno drži. Tom je odgovoril, da drži uro. To je bilo zanj zelo očitno. Potem je hipnotizer vprašal Toma, če lahko prebere napis na tisti uri in Tom ga je prebral. Ljudje bodo rekli, da je to nemogoče.
Mogoče je, saj je vse v tisti sobi pravzaprav energijska konstrukcija, ki obstaja izven frekvenčnega področja. Nameščena je izven vidne svetlobe, kateri pristopajo naše oči. Če možgani ne bi prevedli energijske konstrukcije v našo holografsko – na videz čvrsto – realnost, potem naše oči tega ne bi mogle videti. Tomova hčerka je bila v energijski obliki znotraj sobe, a zaradi vsiljenega hipnotičnega verovanja so Tomovi možgani dekodirali vse, kar je bilo v sobi, razen tistega polja. Ker ona ni bila tam, je lahko videl skozi njo.
To je predpogoj za manipuliranje z ljudmi. To, dejansko, deluje na dveh nivojih. Najprej se omeji pristop k dostopnim frekvencam. Na primer, živali imajo mnogo večji frekvenčni razpon. Mačke reagirajo na »prazen prostor«, katerega mi ne moremo videti. To za njih ni »prazen prostor«. Gre tudi za programiranje »računalniških možganov«, ki dekodirajo ali ne dekodirajo določenih stvari. Stvari se lahko dekodirajo tako, da jih izkusite na način, kot »one« to želijo.
Obstaja ogromno stvari, ki tvorijo smisel. Uporaba televizije in glavnih medijev je najmočnejša oblika masovne hipnoze na Planetu. Njen namen je stalno vcepljanje vrednot in določenih stališč realnosti v naše možgane. Ponavljanje je močna oblika hipnoze. Ko možgani sprejmejo prepričanje, kot pri Tomovem primeru z njegovo hčerko, potem se resničnost dekodira v skladu s prepričanjem. Stvari se samostojno ponavljajo kot preroštvo. Ker dekodirate program, potem tudi vidite samo program. Z izobraževanjem je ista stvar. Ljudje pri mizi so se dogovorili, kako bodo otroke »spravili v svet in kako ga bodo gledali z očmi odraslih«.
Lahko je kdo pomislil, kako popolno bi bilo, če bi triletne in štiriletne otroke kontrolirali s pogostim učenjem, ki bi trajalo do njihovega 17., 18. ali 19. leta. Vsaj pet dni v tednu jih je potrebno poučevati o želenih prepričanjih. To bi bil izvrsten način za nastanek odraslih ljudi, ki bodo svet opazovali na takšen način, kot vi želite. In prav to se dogaja. Ni problem v sistemu izobraževanja. Gre za sistem indoktrinacije. To je program.
Kot vidite, se izrazoslovje, katerega uporabljajo v televizijskih programih, nanaša ravno na programiranje. Na tem nivoju je telo elektrokemijski organizem. Vse, kar mu povzroča nihanje ravnotežja (električnega, elektromagnetskega ali kemijskega), mu dejansko onemogoča sprejemanje in pošiljanje informacij. To je tako, kot da premaknete gumb za izbor frekvence radijske postaje in to je dovolj, da postaje ni več možno jasno slišati. In »oni« delajo prav to. Višje frekvence realnosti tvorijo razširjeno zavedanje. Če jih niste zmožni dekodirati, potem to pomeni, da imate dostop nižjim frekvencam.
Zato večina ljudi v svetu doživlja resničnost samo s petimi čutili. Teh pet čutil deluje pravilno takrat, kadar služijo naši realnosti. Toda, čutila ne bi smela prevzeti realnosti. Nižja čutila imajo medsebojni odnos s svetom, ne morejo pa ga razumeti. Če lahko izključite ljudi iz višjih stopenj zavesti, iz opazovanja sveta z višjih stopenj, potem lahko kontrolirate sprejemanje informacij s pomočjo nižjih čutil.
To pomeni, da izolirate računalniško stopnjo resničnosti od stopnje višje zavesti. Na ta način lahko programirate računalnik. Kadar psihologi pravijo, da lahko razstavijo človekovo osebnost znotraj 12 arhetipov, potem to lahko napravijo le v računalniškem delu resničnosti.
NEXUS: Pravzaprav govorimo o 12 programih …
ICKE: Da. Poglejte večino ljudi. Če jim nekaj naredite, bo sledila popolnoma predvidljiva reakcija. Ista stvar se dogaja z računalnikom. Če na računalniku opravite nekakšen vnos, lahko predvidite rezultat. Vzrok predvidljivosti človeštva se skriva v programiranju in masovni kampanji izolacije, ki jih je pripeljala na telesno stopnjo resničnosti.
NEXUS: »Svet« okoli nas stimulira levo možgansko polovico, racionalno stran. To se nanaša skoraj na vse, s čemer se srečujemo. Medije sva že omenila. Toda, to je le ena raven manipulacije. Obstajajo različni načini, od hrane zastrupljene s pesticidi, umetnimi gnojili, zdravili in cepivi, ki vsi skupaj povzročajo biokemijsko neravnovesje. Zastrupljajo nas s strupi, katere so v Drugi svetovni vojni uporabljali v koncentracijskih taboriščih – klor in fluor se sedaj masovno dodajata pitni vodi ter aspartam, ki služi kot sladilo.
Subliminalna sporočila (seksualna in potrošniška) so vse povsod okrog nas, celo v otroških vrtcih. Vse te stvari… omenili ste, da sta centra, od koder prihajajo glavni modeli globalne manipulacije Tavistock Institut v Londonu in Univerza v Stanfordu. Nam lahko to pojasnite?
ICKE: Aspartam je na trg prispel preko Donalda Rumsfelda, dokler je bil voditelj farmacevtskega oddelka. Ta oddelek so pozneje prodali družbi Monsato. Ko pogledate fluor in vse ostale kemikalije, ki nam jih dajejo v hrano in pijačo, ima vse to nek skupen cilj. Imenuje se »toksini spodbude«. Toksini spodbujajo možganske celice in jih uničujejo. Vse to pripelje do možganskih sprememb. Ni naključje, da so nacisti v koncentracijskih taboriščih dodajali fluor v pitno vodo, saj so bili zaporniki potem poslušni. Poglejte samo natrijev glutaminat …
Vse temelji na prepričanju, da možgani ustvarjajo resničnost, ne pa okus. Natrijev glutaminat lahko zavede možgane, ki potem dekodirajo več okusa, kot ga je v resnici. Na vseh teh stopnjah smo vrženi iz ravnotežja. Zmanjšane so naše sposobnosti in tako nismo več učinkoviti sprejemniki in oddajniki. Če sprejemniki in oddajniki ne delujejo optimalno, se zmanjšuje tudi stopnja pristopa k frekvencam.
Za ljudi, ki so se zataknili nekje v shemi, pravimo, da imajo omejena razmišljanja. Jaz pravim, da imajo omejeno razsežnost. Njihov razpon frekvenc, katere so jim na voljo, je ključ za razlago omejenega razmišljanja in manifestacije njihovega zavednosti in nezavednosti. To je ena raven. Druga raven je programiranje računalnika s prepričanji, ki bodo omejila razpon zavesti. Religija je tukaj opravila sijajno programiranje. Ni pomembno, kakšna so vaša kruta verovanja, vse dokler jih imate.
Njih ne zanima, ali ste zaveden kristjan, musliman, Žid, hindujec, konzervativni politik, levičar, Srb, Hrvat ali Anglež. Vse to postavlja realnost ljudi v omejene pogoje. Obstajajo različni sistemi verovanja, saj so oni kot predali. Predali omejujejo verovanje v določenem razponu možnosti. Vse, kar nasprotuje takšnemu verovanju, naleti na odpor. Oseba, ki raznaša takšne informacije, se imenuje norec ali pa hudič. To mora ohraniti sistem verovanja.
V zadnjem času raziskujem kognitivno disonanco. Kognitivna disonanca vam lahko odpre oči. Lahko razumete, na kakšen način lahko programirate sami sebe. Menijo, da je to stanje stresno. Nastane takrat, kadar se ljudje srečajo z verovanji, izkušnjami in informacijami, ki so nasprotna njihovim prepričanjem. Kognitivna disonanca je res dobra stvar. Če jo uporabljate na pravi način, če pogledate izkušnje, ki so v sporu s prepričanjem, potem lahko ponovno opazujete prepričanja in greste naprej. Stanje disonance se mora razrešiti pri večini ljudi, saj je tudi sistem verovanja močno programiran.
Če ne razrešimo problema prepričanj, potem se mora nekaj zgoditi z izkušnjami. Ljudje potem spremenijo zgodbo, da dobi smisel. Na primer: če verjamete, da je Bog blagoslovil Ameriko, deželo svobodnih in dobrih ljudi, nekaj podobnega kolektivnemu Johnu Waynu, lahko pridete do spoznanja, da ta »dežela svobodnih« ubija ljudi v namišljenih vojnah. V tem primeru bo »Bog, ki je blagoslovil Ameriko« izginil ali pa se bo zgodba prilagodila, da bi verovanje ostalo nedotaknjeno.
V teku tega procesa začnejo ljudje verjeti, da moramo v vojno, da bi obvarovali mir. Ljudje lažejo sami sebi, da bi obvarovali to prepričanje. To je zelo močno. Potem pravijo, da morajo omejiti neke svobode, da bi obvarovali svoje svobode. To je norost. To je mentalna gimnastika, skozi katero gredo ljudje, da bi verovanje ostalo nedotaknjeno. Pogovarjal sem se z neko kristjanko, ki mi je rekla, da so moje trditve o Kristusu nesmiselne.
Ni veliko ljudi, ki bi o Kristusu govorili na takšen način. Druga kristjanka poleg nje je rekla, da obstajajo tudi takšni ljudje. Prva je zopet dejala, da je vse to tako ali tako brez smisla. Na takšen način lahko vse preprosto zanemarite in pozabite. Razmišljanja in emocionalni procesi različnih ljudi so popolnoma razumljivi, zahvaljujoč Tavistocku. Tavistock je Inštitut za ljudske odnose. Ustanovljen je okrog 1920. to je eden, če ne glavni, center za socialni inženiring. Kako gledati svet na želen način in manipulirati z ljudmi.
To se počne s pomočjo masovnih medijev, izobraževanja in vseh teh stvari. Od tod ljudje dobivajo kolektivne informacije. Z njihovo pomočjo je možno upravljati z ljudmi, da svet gledajo na želen način. V zadnjih nekaj mesecih sem se srečal z organizacijo v Britaniji, ki se imenuje »Common Purpose« (skupni namen). Zasnovala jo je Julie Middloton, ki je delala v uradu namestnika premiera v britanski Vladi. Delovanje organizacije spominja na Tavistock. Ne vem, kako je s tem na Hrvaškem, toda v Britaniji imamo ljudi, ki jih imenujemo »jobworth« ljudje (ljudje, ki opravljajo pomembna dela). To so ljudje v uniformah, v oblekah in na dobrih položajih.
Namesto da bi pravilno videli stanje i potem prišli do odločitve, oni vse delajo po »knjigi pravil«. Vedno so obstajali takšni ljudje. No, opazil sem, da se je takšno kruto razmišljanje razširilo. V Britaniji se danes dogajajo nenavadne stvari. Ljudje plačujejo kazni 75 – 100 funtov ali več, ker so svoje smeti odnesli ven napačnega dne. Ljudje plačujejo kazni 100 funtov, ker so oglas za prodajo lastnega vozila nalepili znotraj vozila. Kaznovani so na osnovi Zakona o uličnem trgovanju. So ljudje, ki jih spremljajo zaradi zakona, ki je bil izglasovan zaradi nadzora teroristov.
Želijo zvedeti, če starši, ki so prijavili svoje otroke v osnovno šolo, res živijo v tistem področju, kjer so izpolnili prijavo. Ne morete si zamisliti niti polovico vseh teh nesmislov, ki trenutno veljajo v Britaniji. Kadar poudarite nesmiselnost in ekstremno naravo teh pravil, vam ljudje pravijo, da se zakoni morajo spoštovati. Oni tega preprosto ne razumejo. Nekaj ni v redu. Nekaj se dogaja. Ta mentaliteta avtoritete se širi preveč hitro, da bi to bilo naključje.
Omenil sem »Common Purpose«. Ta organizacija izvaja drage tečaje, ki se financirajo z denarjem davčnih zavezancev. Tečajev se udeležujejo razni odbori in policaji. Uporabljajo tehnike manipulacije uma in skupinskih pritiskov, da bi ustvarili »vodje«, kot jih oni imenujejo. Neke odbore in pomembne položaje v Britaniji že kontrolirajo ljudje, ki so bili udeleženci tečajev »Common Purpose«. Uporabljajo nevrolingvistično programiranje in druge stvari.
Bivši častnik mornarice je slučajno naletel na »Common Purpose« znotraj nekega odbora v Plymouthu. Temu je posvetil svoje življenje. Spoznal je mnogo zakonskih parov, ki so obiskovali ta tečaj. Govorijo o spremembi osebnosti mož in žena po teh tečajih. En primer se nanaša na temnopoltega policista. Njegova žena je povedala, da prej nikoli ni bil rasist. Bil je policist v skupnosti in se dobro razumel z vsemi.
Odšel je na takšen tečaj, del treninga pa so sestavljala tudi takšna vprašanja: »Ali menite, da ste bili v policiji prizadeti zaradi rasizma?« in »Ali menite, da rasizem vpliva na stališča ljudi?« policist je odgovarjal negativno. No, vprašanja so razvrščena v določenem zaporedju in so na koncu pripeljala do pozitivnega odgovora. Soproga je povedala, da je po tečaju povsod videl rasizem. Prej tega ni delal. Menil je, da so policija in meščani medsebojno v stanju vojne.
Do vsega tega je prišlo po tečaju. Z umom teh ljudi se manipulira, da bi postali »uporabni idioti«. Število ljudi, s katerimi se odprto manipulira, ni veliko. Z umom se manipulira preko nižjih ravni avtoritete. Tako se sistem prisilnih ciljev prenaša naprej. »Oni« ne želijo, da bi ljudje doumeli, kako je vse to noro, kako noro je kaznovati osebo s kaznijo 100 funtov zato, ker prodaja lastni avto.
Namesto tega se promovira ideja zakona, pravil in kazni. Zato ne obstaja proces razmišljanja, ki bi kazal na nesmiselnost pravil. To vse bolj opažam. Kot da je takšna metodologija prišla naravnost iz Tavistocka. Tavistock je središče, ki deluje v vseh smereh, tako kot Institut Stanford v Ameriki. Mnogim organizacijam ustreza Tavistock, ker prav tako delajo na kolektivni manipulaciji prebivalstva. V prejšnji letih sem naletel na dokument, ki se imenuje »neslišna orožja za tiho vojno«. To je priročnik za kontrolo uma in masovno manipulacijo prebivalstva. Mislim, da se prvič pojavil ob koncu šestdesetih let.
Daje uvid v tehnike, ki kontrolirajo obnašanje prebivalstva na želen način. V enem delu govori o tem, da morajo ljudje »vedno biti zaposleni na farmi z drugimi živalmi«. Z drugimi besedami: potrebno jih je usmeriti na preživetje, jim odvrniti pozornost z nepomembnimi zadevami, kot so športne igre. To ne pomeni, da v tem ne smete uživati, ko pa to postane vaša osredotočenost, potem so uspešno preusmerili vašo pozornost. Zato ljudje ne razumejo, kaj se jim resnično dogaja.
NEXUS: Ena od metod zavračanja pozornosti in manipulacije je tudi stalno izpostavljanje strahu na vseh nivojih. Ljudje se kar naprej nečesa bojijo, počutijo se ogroženi, bojijo se za lastno eksistenco, za svoje otroke, za svojo službo, za svojo prihodnost, bojijo se nesreč, kataklizme, vojne… strah, resničen ali neresničen, je vedno nekje okrog nas. Če pogledate katerikoli časopis ali vklopite TV, vse kar vidite, vas opominja, da se morate nečesa bati.
ICKE: Strah, da. Terminologija »neslišnih orožij« je zelo zanimiva. Ne moremo jih videti, tako kot projektile. Piše, da metodologija »neslišnih orožij« ne lansira projektilov. Ciljne so situacije. Obstaja sijajen stavek v dokumentu in pravi, da ljudje instinktivno čutijo, če nekaj ni v redu. No, zaradi narave »neslišnih orožij« ljudje ne morejo razumeti, kaj se resnično dogaja.
Potem, ko ljudje naletijo na informacije, ki jih razlagam, jim to pomaga v razumevanju, zakaj pravzaprav gre. Ko ozavestite spoznanje, da nekaj ni v redu z razlaganjem vzroka, je to lahko močna sprememba v zavesti ljudi. No, to je kot računalniški program. Ko je računalnik programiran, da izvaja določen program, potem ste obkroženi, tako jaz to imenujem, z »nezavednimi ljudmi«. Zaradi tega je večina ljudi brezupno predvidljivih. Vse dotlej, dokler se ne vmeša zavest in spremeni proces izvajanja, se to ne more spremeniti.
NEXUS: Vaš prijatelj je šaman iz plemena Zulu, Credo Mutwa. On ve za plazilce. Povedal je, da so ljudje pred njihovim prihodom na Zemljo živeli drugače. Pred prihodom plazilcev so ljudje medsebojno živeli v popolni harmoniji s svetlobo. Nismo se pogovarjali, medsebojno smo si brali misli. Videti je bilo drugače, kot da je bila naša zavest popolnoma povezana z vsemi oblikami življenja in planetom kot celoto in živim bitjem. Harmonije, ljubezni, miru, enotnosti in hrane je bilo v izobilju. Nasilja ni bilo. Takšen opis življenja na Zemlji se pojavlja tudi v drugih tradicijah.
ICKE: Ena od skupnih značilnosti pri ljudeh z izventelesno izkušnjo je telepatska komunikacija. Poznate zgodbo o Babilonskem stolpu? Bog, ki se v prevodu imenuje kot »Bog Bogov« je zmešal jezike. Če potujete po Severni Ameriki ali kje drugje, boste prav tako srečali podobne zgodbe o mešanju jezikov. Vse bolj menim, da je to simbolično izročilo o našem prehodu iz telepatske v verbalno komunikacijo.
Menijo, da so ljudje v času kamene dobe vzklikali: »Ugh – ugh – ugh«. Morda so se tako tudi pogovarjali, saj komunikacije z besedami niso potrebovali. To je zanimivo. Celotna predstava želi vriniti našo točko zavesti in opazovanje z našimi petimi čutili. »Oni« ne želijo, da vidimo zidove zapora. Tukaj noter nas želijo, kjer gledamo v stene zapora in vidimo opeke. To so samo opeke. Zapor je vedno narejen iz opek. Kakšna je lastnost besed? Vlečejo nas v svet petih čutil, ker je to fenomen petih čutil. Artikuliramo vibracije kot zvok. Sistem naših petih čutil jih sprejema in preoblikuje. Vse se dogaja v tem delu možganov.
NEXUS: … leva stran…
ICKE: Desna stran možganov, kreativna stran, nas vodi izven naših teles. Obstaja fascinantna zgodba o gospe Jill Bolte Taylor. Ona je nevroanatomistka, strokovnjakinja za možgane. Doživela je možgansko kap v levi polovici možganov, ki je takrat dobesedno prenehala delati. Takrat je svojo zavestno realnost premestila na desno stran možganov. Povedala je, da je takrat čutila, da je ona »vse, kar obstaja«.
Ni obstajal trenutek, kjer se je ona končala in kjer je bil začetek obstoja. Desna stran možganov dekodira realnost na tem nivoju. Idealno je, da sta obe strani možganov v harmoniji. Dekodiranje od zunaj je usmerjeno navznoter. Tako se pretvarja v obliko, ki je interaktivno povezana s to realnostjo. To je fascinantno. Potem, ko se je izključila leva polovica možganov, je bila Jill prepričana, da izgovarja besede. Slišala je samo glasove, ki so zveneli nekako »vooo… vooo… vooo«. To je bil edini zvok, ki je prihajal iz nje.
Poskušala se je pogovarjati po telefonu in prositi za pomoč. Ko jo je oseba poslušala, je slišala te iste »vooo… vooo… vooo« glasove. Slišati je bilo kot zlati prinašalec. Leva stran možganov ni dekodirala vibracije v besede. To je razlog. Od tod prihajajo besede. Ta nivo realnosti je nameščen v levi strani možganov. Mi iščemo ljudi s popolnimi možgani. Manipulatorji žele zvleči ljudi v levo stran možganov. Leva stran je povezana s svetom direktno preko petih čutil.
Če bi lahko zaprli most v kaloznem telesu (corpus callosum – slovensko prečnik, sveženj živčnih vlaken, ki povezuje levo in desno poloblo) in preprečili komunikacijo med možganskimi poloblami, potem bi lahko razumeli pomen leve strani možganov. Takrat bi imeli pregled nad celotno človeško družbo. To je manifestacija leve strani človeških možganov.
NEXUS: S katero se očitno lahko manipulira…
ICKE: Da. Leva stran možganov vidi vse kot dele, soočena je s strukturo. Desna je sproščena v protokolu ljubezni, kjer je vse «brez problemov». Za razliko od tega stanja, včasih želite vedeti tudi za točen čas. Če vam uspe vzpostaviti ravnotežje med obema deloma, potem ste v redu. No, če pa se zataknete v levi polovici, tako pravimo za znanstvenike, vodeče zdravnike, učitelje, profesorje in novinarje, potem morate opravljati izpite, da bi lahko napredovali znotraj sistema.
Sistem je zasnovan na izpitih. Da bi opravili najpomembnejše izpite iz angleškega jezika, matematike in teh zadev, morate obvladati obdelavo informacij v levi strani možganov. Te informacije morate obdržati in jih prenesti na papir, da bi lahko opravili izpit. Če ste v tem dobri, lahko opravite vse izpite. Ko jih boste opravili, boste zasedli ugleden položaj v družbi. Postali boste zdravnik, odvetnik, politik ali novinar. Če izhajate iz pozicije desne strani možganov, lahko morda postanete umetnik.
Za umetnike pravijo, da so nepomembni. Ljudje pravijo, da imajo občasno radi umetnost, vendar je to nepomembno. Drugi ljudje so pomembnejši, oni upravljajo v družbi, oni so v realnem svetu. Umetniki govorijo o drugih dimenzijah. Za njih pravijo, da so v redu, ampak jih ni treba jemati posebno pomembno. »Drugi ljudje so tisti pravi, oni so nekaj vredni«. Tak sistem moči po svoji naravi temelji na kolektivnem prepričanju realnosti, kar vpliva na smer, v kateri se družba premika. To so ujetniki leve polovice možganov.
NEXUS: Povedali ste, da sistem uporablja izpite za preverjanje, kako dobro smo programirani. To je test,katerega sistem uporablja za preverjanje, če vsiljeni programi zadovoljivo funkcionirajo …
ICKE: Res je. Tako sistem napreduje. Ni tako pomembno, ali so izpiti dobri ali slabi. Obstaja argument, da sploh niso dobri. Stvar je v sprejeti informaciji, ki se potem uči ali ne uči. To pomeni, da izpiti temeljijo na zavajanju in spremenjeni verziji resničnosti. Sistem je uvedel verovanje v obliki izpitov. Od nas zahteva, da v to resnično verjamemo. Potem bomo usposobljeni za mesto in položaj, kar bomo opravljali znotraj sistema.
Če imate poudarjeno desno polovico možganov, potem ste nezaželeni. Takšnim ljudem pravijo, da je bolje, če postanejo nekakšni umetniki. Družbena merila se nanašajo na znanost, zakon, politiko, novinarstvo in izobraževanje. Vsi ti so ujetniki leve strani možganov. Če se poskušate spremeniti potem, ko ste to doumeli, bo sistem skočil na vas.
Moja prijateljica iz Kanade je zdravnica. Ime ji je Guylaine Lanctot. Ugotovila je, da zahodna medicina ne deluje v primerjavi z mnogimi drugimi metodami. Potem, ko jih je začela uporabljati v praksi, jo je družba zavrgla. Če ste učitelj in želite odpreti um mladih ljudi, vas bo družba pritisnila. Ko ste enkrat v levi strani možganov, potem vidite samo dele. Imam lep primer, sam sem doživel. Mislim, da je bilo to spomladi tega leta.
Prosili so me za govor staremu Društvu za razprave na Univerzi Oxford. Med občinstvom so bili elitni študenti iz Oxforda. Kadar predavam v Brightstoneu ali Zagrebu ali kjer koli, vem, da ljudje želijo dobiti pogled v te informacije. Takrat vem, da obstaja stopnja odprtega uma in preprosto vse povem. Ko sem moral govoriti pred študenti iz Oxforda, sem v hotelu razmišljal, kako naj te informacije predstavim v otroških korakih, da bi jih lahko razumeli.
Njih znotraj sistema zaznavajo kot elito, kot visoko izobražene študente, oni pa so ujetniki leve polovice možganov. Že s samo spoznanje, da so prišli do te ravni izobrazbe pomeni, da so ujetniki leve strani možganov. Pomislil sem, da bi jih informacije o naravi resničnosti zmedle, če bi takoj na začetku govoril o tem. Odločil sem se, da se bom obrnil njihovi levi polovici možganov. Začel sem govoriti o strukturi kontrole, kako peščica lahko kontrolira večino. Odločil sem se, da bom v drugi polovici predavanja obdelal naravo stvarnosti. Gledal sem publiko in – izkušnja ni bila zabavna.
Gledali so me kot, da sem izven sebe. Mislim, da sem na koncu dobil soliden aplavz. Nekatere od njih so na koncu vprašali za mnenje o predavanju. To je bila klasika. Eden od njih je povedal, da je na začetku še uspešno spremljal, ko sem govoril o strukturi kontrole. Takoj, ko sem začel govoriti o hologramih, je postal zgubljen. Klasika. Oni lahko razumejo strukturo, ne pa tudi povezanost resničnosti.
NEXUS: Čeprav ni tako videti, glede na družbeno priznavanje takšne elite, so ujeti v majhnih predalčkih, konceptih, v malem umu…
ICKE: zato je bilo potrebno toliko napora, da se naša videnja izolirajo. «Oni» so na tem delali tisoče let. Imam precej teorij tudi o našem razumevanju čas. «Oni» so predali znanje o stvarnosti v roke peščice, da bi ga skrili pred prebivalstvom. Na to so bili usmerjeni glavni sistemi kolonializma. Uporabili so inkvizicijo, da bi opravičili uporabo krščanstva, kar je uničilo stara znanja.
Šaman Credo Mutwa govori, kako so oni prišli v Afriko. Usmerili so se na šamane kot nosilce znanja. To ni samo znanje o resničnosti. To je znanje o zgodovini. To so naša spoznanja o prihodu. Potem, ko so to uničili in skrili ta pričevanja izven dosega javnosti, so lahko konstruirali lažno zgodovino in lažno resničnost. To so storili preko darvinizma in službene znanosti.
NEXUS: Religija je nastala pred televizijo in masovno potrošnjo. Vsaka religija je prav tako videti kot program. Ljudje so programirani, da mislijo na določen način. Pri tem vsaka religija v svojem paketu v osnovi ponuja tudi zelo privlačne in resnične ljudi. Ponuja resnico naše narave, katero duša prepozna kot točno in potrebno, kot recimo brezpogojne ljubezni.
Problem nastane takrat, ko vas prepričujejo, da boste do tistega, kar resnično rabite, prišli lahko le, če sledite njihovim natančnim navodilom in se držite njihovim postavljenih pravil. Istočasno vas prepričajo, da morate ubijati ali vsaj sovražiti vse tiste, ki ne mislijo kot vi ali vaša religija, kar je zelo daleč od prvobitne zamisli o ljubezni, miru in blaginji, kar vas je prvotno pritegnilo v to religijo. Ali lahko rečemo, da so religije nekaj kot televizija in mediji preteklosti?
ICKE: Prav tako. To je točno. Moja filozofija je naslednja: če lahko imenujete to, v kar verjamete, potem ste v shemi.
NEXUS: V konceptu…
ICKE: Vse kar je, to mi enostavno smo. To nima imena. Zato jaz to imenujem sila brez imena. Ko to imenujete, ste že izgradili koncept. Potem ste opustili vsezmožnost in vse možnosti. No, neskončnost se nanaša prav na vse te možnosti. Ljudje so prepričani, da so vsi čudeži isti. Je pa ravno nasprotno. Pristop neskončni celini pomeni, da imate pristop neskončni raznolikosti. Ko pogledate, kako se je ta svet usmeril k vse večji kontroli, potem vidite, da imate vse manj raznolikosti. Tudi, če pogledate izgrajeno okolje, ko potujete po svetu. To se vidi v vsakem mestu…
NEXUS: … izgledajo isto.
ICKE: To lahko preizkusite. Sam se to preizkusil večkrat, ko sem se zbudil v mestih, kot je Sidney, ali kjerkoli drugje po svetu. Pogledal sem skozi okno in pomislil, da ne bi mogel reči, kje se nahajam, če bi mi kdo povezal oči. V tem primeru bi lahko rekel, da sem kjerkoli. Po svoji naravi je raznolikost težko kontrolirati iz enega središča. Enoličnost se lahko kontrolira iz središča.
Zato svet postaja vse bolj in bolj enoličen. Pomembna je ta obsedenost z mednarodnim zakonom. Če želite svetovno Vlado, centralizirano globalno Vlado, ki bo vsiljevala svojo voljo, potem morate imeti mednarodni zakon. Še nekaj morate imeti. Morate imeti svetovno Vlado, ki izvaja mednarodni zakon, kateremu se bodo ljudje pokorili. To vlogo prevzemata NATO in mirovne sile UN. Postajajo svetovna armada. To me frustrira.
To je tako kot, da gledate prometno nesrečo na upočasnjenem filmu. Ko pridete do določene stopnje raziskovanja, začnete prepoznavati smer, v katero se vse premika. Svet takrat postane očiten. Kadar «oni» objavijo nekaj novega, potem prepoznate, zakaj se gre. To je kot gledanje prometne nesreče na upočasnjenem filmu. Tisti mladenič, ki bo naredil korak pred tovornjak, pa se vam smeji v obraz. Govori vam, da je vse to nesmisel in ni tovornjaka. Sijajno je, da vse več in več ljudi vidi tovornjak in to ovrednoti moj trud.
