Že dolgo nisem nič napisala, čeprav imam kar nekaj idej, kaj vse si želim zabeležit. Preden se lotim česa drugega in preden dokončno pozabim, zapišem nekaj misli:
* V vrč sem nalila vroč čaj … posledica? Vrč je razneslo! Še zdaj imam pred očmi živo sliko, kako je vrč počil, najprej na polovico oz. na nekaj večjih kosov, kaj se je potem dogajalo ne vem. Dejstvo je, da sem imela veliko dela s pospravljanjem, ker se je steklo razbilo na ogromno koščkov, tekočina pa je tudi prodrla povsod, v vse predale in omare. Bojda moraš dati v steklen vrč železno žlico, potem ne pride do takšne reakcije. Čudim se tudi, ker sem že velikokrat nalila v vrč vroč čaj, tokrat sem vanj celo dodala mrzlo vodo, tako da je bil manj vroč. Jao, kaj vse se ne zgodi.
* Srečala sem dve svoji bivši članici, tabornice. Bivši zato, ker so s taborniki prenehale same po sebi, pa tudi jaz nisem imela več toliko motivacije jih porivati naprej oz. sem že dve leti odsotna zaradi pohajkovanj po tujini. Kakorkoli, zdaj so v devetem razredu, čvekale smo vsaj pol ure. Lepo je slišat, kaj vse sta si zapomnili (ena bolj kot druga, ker je bila dlje časa aktivna), kaj je ena odnesla od taborovo in izletov, česa se spomnita o meni, kaj sem povedala, kaj smo počeli … Res nismo veliko počeli, ker jim je bila družba dovolj, takšne so te punce verjetno še zdaj. Ampak da ti v devetem razredu punca (tista druga, manj aktivna) reče, saj taborit bi bilo pa prav fajn, je tudi nekaj. Verjetno nikoli ne bo izbrala dovolj poguma, da bi šla na tabor, pa vendar ima še vedno možnost. Poleg tega se šele zdaj zavedam, da sem bila tem puncam in drugim otrokom zgled, morda vzor; kar je čudovito. Mislim, da je tako druženje kar produktivno, saj si otroci velikokrat ogledujejo starejše in od njih pobirajo ideje, obnašanje itd. Pomembno je le, da je vzor relativno normalna oseba, predvsem pa ne promovira vandalizma, alkohola in cigaret, a to ni tabu. Pri meni so vidle in tudi povedale to, da se da prevažati s kolesom, morda kdaj sami začneta uporabljati kolo za prevozno sredstvo. Pogovarjali smo se tudi o ekoloških temah, saj so konec kocncev tudi eko šola. Kaj jim to pomeni, kaj naredijo doma za okolje, zakaj jim je brez veze … punci sta super, zdaj pa pogumno v gimnazijo!
* Bila sem na bratovem maturantskem plesu. Nič posebnega z vidika izgleda in organizacije, saj je vsako leto isto (že nekaj časa). Ista hrana, približno isti program, le ljudje/stranke se zamnjajo in včasih tudi voditelji. To je pa to. Razlika med vsakim večerom znova so drugi maturanti, ki vsak na svoj način predstavijo svoj razred oz. svoja gimnazijska leta. Nekaj humorja in idej premorejo – nekateri več, drugi manj. Oblečejo se seveda elegantno, a med njimi najdem tudi predstavnike npr. all-star superg. Sama oblečem cassual vijolične, oprijete hlače, majčko z dolgim rokavom, da me ne zebe in volnen plašček (vse kar nosim kot vsakodnevna oblačila) … in s tem gaussovo krivuljo malo bolj uravnotežim. Važno je, da se imajo maturanti fajn in da grejo naprej žurat. Verjetno je res to glavno (za večino).
* Čolnarna je prebujena! In čeprav vreme ni idilično, je še vedno dovolj, pravzaprav veliko gostov. Trudimo se po najboljših močeh, a nekatere stranke pač ne razumejo določenih pravil. Zakaj ne? Ker želijo preko vrste dobiti svojo kavo najhitreje, pred vsemi drugimi, ki potrpežljivo čakajo. Gre za to, da strežemo pri mizah in ne za šankom. Razlogov je veliko! Če bi večji delež strank naročil pri šanku, ne bi prav dolgo folgali, saj bi nastala zmeda – šank je dolg in prilagojen za druge razmere (za postavljanje naročenega, za pribor …); Poleg tega potrbujejo natakarji določen prostor, saj pobirajo naročene stvari preko celotne dolžine šanka – kar pomeni neprestano ovinkarjenje okoli strank, čakanje, da te stranke opazijo in se ti umaknejo … upočasnjeno delovanje. Večja gneča povzroči tudi več nesreč (pladni in stvari s pladnov letijo po tleh), kar spet upočasni delovanje. Delo je organizirano v takšni meri, da omogoča relativno hitro in učinkovito delovanje in strežbo. Osnovna delitev na šankiste in natakarje nam pokaže, da šankisti ne sodelujejo s strankami, torej tudi ne poravnajo računov, saj imajo dovolj drugega dela. Če torej želi nekdo naročiti pri šanku, mora šankist najti natakarja, da naredi račun in storitve poračuna, kar ponovno podaljša in ne skrajša delovni proces. V celoti gledano vsak moteči element časovno le omejuje naše delovanje, pri čemer zaradi njegovega egoističnega dejanja vrivati se nastradajo preostale potrpežljive stranke. To pa ne gre. Vse stranke so enako vredne, ni nekdo več vreden od drugih. Tega ne sprejmem! Pravila v našem primeru določajo red in učinkovito delovanje, to je vse in to je OGROMNO! Če se jih lahko držimo v banki in na letališču, se jih lahko pa tudi v lokalu. Edina izjema so take away stvari, ki jih zaenkrat še lahko stranke naročijo pri šanku – a je le teh malo in zaenkrat delovnega procesa še ne ovirajo. Tudi nepotrpežljivih strank je malo, pa vendar nekje moramo postaviti mejo, dokler ne najdemo druge rešitve za strežbo take away stvari. Če obe skupini (take away in nepotrpežljivi) združimo pa skupaj že motijo delovni proces in učinkovitost.
Sklep: za kavo/pijačo si vzemimo čas, potrpežljivo počakajmo na natakarja, če nas nekaj časa ne opazi, mu pa le namignimo, da čakamo nanj. Skušajmo razumeti, da v vsaki organizaciji veljajo določena pravila, ki večinoma temeljijo na praktičnih izkušnjah in posledično omogočajo učinkovito delovanje. Tudi pri strežbi veljajo določena pravila in vsak lokal najde zase najbolj ustrezne rešitve.
* Gledala sem dokumentarni film Vlada Škafarja z naslovom Otroci. Zanimiv film, predvsem pogled na življenje. Izbor primerov, ki nastopijo v filmu in predstavijo določeno generacijo je primeren, poenostavljeno (morda klišejsko) gledano predstavljajo določene trende, razmišljanja posamezne generacije, torej je vzorec “reprezentativen” in se v posameznikih lahko najdemo tudi gledalci. Na podlagi pozitivnih kritik sem morda pričakovala še kaj več, a od posameznika je odvisno, kaj od filma odnese, kaj ob njem doživlja ter kaj ga vodi v razmišljanje po filmu.
* Bila sem v Zagrebu skupaj s fantovim bratom. Načeloma sva šla na letališče pobrat popotnike ZDA, a sva si želela videti še center mesta. Najprej naju pohvalim in povem, da se nisva zgubila! Sva pa bila založena z zemljevidi in kakšnim napotkom. Parkirna hiša je bila daleč najbolj zanimiva, mestno jedro mi je všeč in bi se znala vživeti vanj. Simpatično=)
* Včeraj sem spet kuhala in uživala. Pojedli smo bulgur (lomljena pšenica), kuhane šparglje zabeljene z ghi maslom, kuhane bučke in korenje s skuhim paradižnikom, polpete iz sončničnih semen in nekaj začimbami. Vsega ravno prav in mi ne preveč siti, po kosilu se prileže še pravi čaj.
* Za kratek čas sem bila na Wii party-ju. Sicer nisem nič igrala, ker sem prej šla, sem se pa nasmejala in zabavala ob gledanju drugih=) Verjetno je zabavno predvsem ko se še učiš in raziskuješ načine, kako vse skupaj deluje. Spekli smo še dve pici (klasična in tunina), se nasmejali in počvekali. Fletno=)
