Preusmeritev

Blog selim na naslednji naslov http://vednoboljse.grbec.si/.

WordPressov blog bo še nekaj časa aktiven, vendar vsebine ne bom več spreminjala in dodajala novih prispevkov. Tako da … vse se dogaja na …

http://vednoboljse.grbec.si/

Miška

Kar naenkrat brat zakriči, ko stopi iz sobe. In spet zakriči, obakrat prestrašen zaradi male miške, ki je poskočno, verjetno pravtako prestrašeno skakljala po stopnicah domače hiše sem in tja. Ogledujemo si miško, vsi navdušeni, a tudi ostali vsake toliko časa malo zakričimo, ko začne miška skakat in je hitra in sploh ne veš, kam je šla in kje je. Kakorkoli, oči je miško ujel, nesli smo jo ven in jo spustili v okolico. Še prej pa smo si jo ogledali, prav lušna je bila. Mladiček. No, pa še fotosešn smo mel, tko da ena fotografija sledi spodaj. V prvem nadstropju hiše smo imeli tudi že ježka … kako je ukanil stopnice in kako se je sploh znašel tam, ni nikomur jasno. Le kaj nas čaka naslednjič?

Poln teden

Že dolgo nisem nič napisala, čeprav imam kar nekaj idej, kaj vse si želim zabeležit. Preden se lotim česa drugega in preden dokončno pozabim, zapišem nekaj misli:

* V vrč sem nalila vroč čaj … posledica? Vrč je razneslo! Še zdaj imam pred očmi živo sliko, kako je vrč počil, najprej na polovico oz. na nekaj večjih kosov, kaj se je potem dogajalo ne vem. Dejstvo je, da sem imela veliko dela s pospravljanjem, ker se je steklo razbilo na ogromno koščkov, tekočina pa je tudi prodrla povsod, v vse predale in omare. Bojda moraš dati v steklen vrč železno žlico, potem ne pride do takšne reakcije. Čudim se tudi, ker sem že velikokrat nalila v vrč vroč čaj, tokrat sem vanj celo dodala mrzlo vodo, tako da je bil manj vroč. Jao, kaj vse se ne zgodi.

* Srečala sem dve svoji bivši članici, tabornice. Bivši zato, ker so s taborniki prenehale same po sebi, pa tudi jaz nisem imela več toliko motivacije jih porivati naprej oz. sem že dve leti odsotna zaradi pohajkovanj po tujini. Kakorkoli, zdaj so v devetem razredu, čvekale smo vsaj pol ure. Lepo je slišat, kaj vse sta si zapomnili (ena bolj kot druga, ker je bila dlje časa aktivna), kaj je ena odnesla od taborovo in izletov, česa se spomnita o meni, kaj sem povedala, kaj smo počeli … Res nismo veliko počeli, ker jim je bila družba dovolj, takšne so te punce verjetno še zdaj. Ampak da ti v devetem razredu punca (tista druga, manj aktivna) reče, saj taborit bi bilo pa prav fajn, je tudi nekaj. Verjetno nikoli ne bo izbrala dovolj poguma, da bi šla na tabor, pa vendar ima še vedno možnost. Poleg tega se šele zdaj zavedam, da sem bila tem puncam in drugim otrokom zgled, morda vzor; kar je čudovito. Mislim, da je tako druženje kar produktivno, saj si otroci velikokrat ogledujejo starejše in od njih pobirajo ideje, obnašanje itd. Pomembno je le, da je vzor relativno normalna oseba, predvsem pa ne promovira vandalizma, alkohola in cigaret, a to ni tabu. Pri meni so vidle in tudi povedale to, da se da prevažati s kolesom, morda kdaj sami začneta uporabljati kolo za prevozno sredstvo. Pogovarjali smo se tudi o ekoloških temah, saj so konec kocncev tudi eko šola. Kaj jim to pomeni, kaj naredijo doma za okolje, zakaj jim je brez veze … punci sta super, zdaj pa pogumno v gimnazijo!

* Bila sem na bratovem maturantskem plesu. Nič posebnega z vidika izgleda in organizacije, saj je vsako leto isto (že nekaj časa). Ista hrana, približno isti program, le ljudje/stranke se zamnjajo in včasih tudi voditelji. To je pa to. Razlika med vsakim večerom znova so drugi maturanti, ki vsak na svoj način predstavijo svoj razred oz. svoja gimnazijska leta. Nekaj humorja in idej premorejo – nekateri več, drugi manj. Oblečejo se seveda elegantno, a med njimi najdem tudi predstavnike npr. all-star superg. Sama oblečem cassual vijolične, oprijete hlače, majčko z dolgim rokavom, da me ne zebe in volnen plašček (vse kar nosim kot vsakodnevna oblačila) … in s tem gaussovo krivuljo malo bolj uravnotežim. Važno je, da se imajo maturanti fajn in da grejo naprej žurat. Verjetno je res to glavno (za večino).

* Čolnarna je prebujena! In čeprav vreme ni idilično, je še vedno dovolj, pravzaprav veliko  gostov. Trudimo se po najboljših močeh, a nekatere stranke pač ne razumejo določenih pravil. Zakaj ne? Ker želijo preko vrste dobiti svojo kavo najhitreje, pred vsemi drugimi, ki potrpežljivo čakajo. Gre za to, da strežemo pri mizah in ne za šankom. Razlogov je veliko! Če bi večji delež strank naročil pri šanku, ne bi prav dolgo folgali, saj bi nastala zmeda – šank je dolg in prilagojen za druge razmere (za postavljanje naročenega, za pribor …); Poleg tega potrbujejo natakarji določen prostor, saj pobirajo naročene stvari preko celotne dolžine šanka – kar pomeni neprestano ovinkarjenje okoli strank, čakanje, da te stranke opazijo in se ti umaknejo … upočasnjeno delovanje. Večja gneča povzroči tudi več nesreč (pladni in stvari s pladnov letijo po tleh), kar spet upočasni delovanje. Delo je organizirano v takšni meri, da omogoča relativno hitro in učinkovito delovanje in strežbo. Osnovna delitev na šankiste in natakarje nam pokaže, da šankisti ne sodelujejo s strankami, torej tudi ne poravnajo računov, saj imajo dovolj drugega dela. Če torej želi nekdo naročiti pri šanku, mora šankist najti natakarja, da naredi račun in storitve poračuna, kar ponovno podaljša in ne skrajša delovni proces. V celoti gledano vsak moteči element časovno le omejuje naše delovanje, pri čemer zaradi njegovega egoističnega dejanja vrivati se nastradajo preostale potrpežljive stranke. To pa ne gre. Vse stranke so enako vredne, ni nekdo več vreden od drugih. Tega ne sprejmem! Pravila v našem primeru določajo red in učinkovito delovanje, to je vse in to je OGROMNO! Če se jih lahko držimo v banki in na letališču, se jih lahko pa tudi v lokalu. Edina izjema so take away stvari, ki jih zaenkrat še lahko stranke naročijo pri šanku – a je le teh malo in zaenkrat delovnega procesa še ne ovirajo. Tudi nepotrpežljivih strank je malo, pa vendar nekje moramo postaviti mejo, dokler ne najdemo druge rešitve za strežbo take away stvari. Če obe skupini (take away in nepotrpežljivi) združimo pa skupaj že motijo delovni proces in učinkovitost.

Sklep: za kavo/pijačo si vzemimo čas, potrpežljivo počakajmo na natakarja, če nas nekaj časa ne opazi, mu pa le namignimo, da čakamo nanj. Skušajmo razumeti, da v vsaki organizaciji veljajo določena pravila, ki večinoma temeljijo na praktičnih izkušnjah in posledično omogočajo učinkovito delovanje. Tudi pri strežbi veljajo določena pravila in vsak lokal najde zase najbolj ustrezne rešitve.

* Gledala sem dokumentarni film Vlada Škafarja z naslovom Otroci. Zanimiv film, predvsem pogled na življenje. Izbor primerov, ki nastopijo v filmu in predstavijo določeno generacijo je primeren, poenostavljeno (morda klišejsko) gledano predstavljajo določene trende, razmišljanja posamezne generacije, torej je vzorec “reprezentativen” in se v posameznikih lahko najdemo tudi gledalci. Na podlagi pozitivnih kritik sem morda pričakovala še kaj več, a od posameznika je odvisno, kaj od filma odnese, kaj ob njem doživlja ter kaj ga vodi v razmišljanje po filmu.

* Bila sem v Zagrebu skupaj s fantovim bratom. Načeloma sva šla na letališče pobrat popotnike ZDA, a sva si želela videti še center mesta. Najprej naju pohvalim in povem, da se nisva zgubila! Sva pa bila založena z zemljevidi in kakšnim napotkom. Parkirna hiša je bila daleč najbolj zanimiva, mestno jedro mi je všeč in bi se znala vživeti vanj. Simpatično=)

* Včeraj sem spet kuhala in uživala. Pojedli smo bulgur (lomljena pšenica), kuhane šparglje zabeljene z ghi maslom, kuhane bučke in korenje s skuhim paradižnikom, polpete iz sončničnih semen in nekaj začimbami. Vsega ravno prav in mi ne preveč siti, po kosilu se prileže še pravi čaj.

* Za kratek čas sem bila na Wii party-ju. Sicer nisem nič igrala, ker sem prej šla, sem se pa nasmejala in zabavala ob gledanju drugih=) Verjetno je zabavno predvsem ko se še učiš in raziskuješ načine, kako vse skupaj deluje. Spekli smo še dve pici (klasična in tunina), se nasmejali in počvekali. Fletno=)

Mešano na žaru

… sonce … solza … trava … monologi … domišljija … film … smeh … ujetost … kaj je smisel … lajf … umetnost … oci … mavrica … veverica … sanje … upanje … samozavest … odločnost … drugi … jaz … psihologija … prihodnost … zdaj … pomlad … dinamičnost … krhka … žalostna … nepredvideno … kadarkoli … družina … ujetost … telo … angel … z mano … vžr … izgubljenost v svojih mislih … eksistenca … preživetje … kaj se grem … hvala … izgovori … ideja … narava … magnolija … kasiopeja … vesolje …

Simpatičen pomladni dan

Še en in še en … pomladni dnevi so res božanski=)

Res je fletno sedet na vrhu STA-ja ali kje drugje, sije sonček, čvekaš, izzivaš, poslušaš, se smejiš … uživam, ko z nogami bingljam čez naslonjalo za roko in okoli prsta znova in znova ovijam pramen las. Je že res, da so kofetki v dvoje prav tako simpatični kot kofetki večje družbe. V prvem primeru vsaj kaj pametnega zveš, poveš.

Pride tak dan, ko kavica za kavico prav paše … sproščeno, odkrito, iskreno, zabavno … =)

S kolesom po Ljubljani opazim toliko motivov za slikat, a kaj ko nimam fotoaparata vedno s seboj – nikoli ga nimam razen, če sem namenjena fotografirat. Bom morala fotič začet nosit s seboj.

Sladko-slastno

Včeraj sem pa spekla nekaj v smislu brownie-ja (po receptu iz kulinarika.net). Sicer jaz vsak recept malo po svoje predelam, pa tudi zmrznjenih malin nisem kupovala, tako da si je vsak dodal brusnično marmelado, če mi je pasalo.

Po naključju sem se znašla v Kliničnem centru. Veliko delavk je na bolniški, tako da rabijo pomoč in sem vskočila. Tako da sem bila danes tam že 4 urce (namesto pol ure!=)). Tudi okolje UKC mi je dalo misliti, hitro dobiš kakšno temo za razglabljati. Fajn je imeti priložnost spoznati različne poklice, različne ljudi. Potem določene poklice in delovanje institucij, podjetja lažje razumem in posledično lažje razumem tudi njihovo obnašanje, ravnanje v določenih situacijah.

Iz knjižnice sem spet privlekla še štiri knjige, upam, da jih tudi preberem. Sem gledala Slumdog Millionaire in pa Birds of America (2008) v tem tednu. Fajn filma, vsak po svoje. En in drug podajata več virov kot vzvod mnogih misli in razmišljanj; slumi in življenje v knjih, revno prebivalstvo, nasilje v slumih in indijskih predelih, razlika med bogatimi in revnimi, resnicoljubnost, želja po dosegi cilja pripelje daleč, vztrajanje; čustvena otopelost, družinska dinamika, višje življenjske resnice, težak pobeg iz preteklosti, končno upor proti vljudnosti in navzven lepemu vedenju, koliko mi pomeni in me osrečuje nov pomivalni in sušilni stroj …

Lep vikend … končno sonček … kaj si lahko želimo lepšega! Vsak naj si vzame del dneva samo zase, za kakšno svojo željo, radost … za prijeten dan!

Lepa rožica

Imena

Všeč so mi naslednja imena:

Jernej ali Irenej, Martin (ampak ne dolenjski MArtin) …

Doroteja, Doris, Dolores (če ne upoštevam pomena besede), Jasmina, Julija, morda Ula ali Una, tudi Kristina, Natalija …

Včasih sem naštevla več fantovskih imen kot dekliških … od kje sprememba?

Ime mora vsebovati r ali j =) še lepše, pa če kar oboje r in j skupaj =)