Vedno boljše =)

28/03/2009

Denar ne kupi vsega …

Shranjeno pod: Družba, Razmišljanja — Ključne besede:, , , , — anatomsic @ 15:11

Iz dneva v dan ugotavljam, da mi je kvaliteta res pomembna … kvalitetna prehrana, kvalitetno preživljen prosti čas (v naravi, aktivno, izobraževalno, pogosti prijateljski stiki in stiki med sorodniki, prostovoljno delo …), kvalitetno urejen bivanjski in delovni prostor … in končno tudi kvalitetni odnosi. Dejstvo je, da se je potrebno za kvaliteto medsebojnih odnosov resnično potruditi in zato le ti ne morejo biti številni.

Naj bo to življenjski stil, način razmišljanja ali kaj tretjega. Vse troje želim prikazati na naslednjem primeru. Kolegica mi pripoveduje vsakdanje dogodivščine in njena razmišljanja. Še vedno živi pri starših, vendar je malo doma, saj je zelo aktivna (delovna in družabna); tudi ko je doma, velikokrat opravlja »službene« obveznosti. Omeni mi, da zato pri svojih 23 letih mesečno prispeva v družinski proračun. Pohvale vredno, saj berem tudi o otrocih/odraslih, ki živijo na račun staršev še pri 30 letih brez večjega osebnega prispevka k družinskemu proračunu. Vem, da kolegica občasno tudi pomaga pri nekaterih gospodinjskih opravili, a le ta v veliki meri postori mati. Tu se prične moje razmišljanje o kvaliteti. Menim, da je udeležba pri družinskih in gospodinjskih obveznosti bolj kvalitetna kot denar, ki pride v družinski proračun. Ali ni lepše, če doma čaka pripravljeno kosilo, in staršem ni potrebno hiteti kuhati (in še kaj) po napornem delavniku? Ali ni bolj praktično, da otroci po svojih zmožnostih opravijo nekatera dela, kot so obešanje, zlaganje in likanje perila, že omenjeno kuhanje, pospravljanje posode in celotne kuhinje, sesanje in brisanje prahu, štihanje vrta, košenje trave, kidanje snega …? Se sliši veliko? Če denar, ki ga posameznik nameni v družinski proračun, preobrazimo število ur, ki jih je porabil za prisluženi znesek, ugotovimo, da v izračunanih urah lahko doma opravimo kar nekaj dela. Se še vedno sliši veliko? Predvsem je doma veliko opravljenega in imajo tako starši več časa zase (predpogoj je, da želita skupaj kvalitetno preživeti del prostega časa). Menim, da je razumevanje staršev dobra, ali bolje odlična osnova za dobro družinsko delovanje in vzdušje. Torej gre za vzajemnost delovanja vsakega družinskega člana posebej, rezultat je dobro razumevanje med nami vsemi. Skupno preživljanje (prostega) časa je za katerikoli prijateljski odnos (zato tudi za partnerski odnos) nujen, saj le tako vzdržujemo kvalitetne vezi, drug drugega spodbujamo, si povemo male skrivnosti, potarnamo o vsakdanu, smo skupaj v dobrem in slabem. Več časa smo skupaj, bolj se poznamo. Če nadaljujem prejšnje razmišljanje, smo tudi otroci pri opravljanju družinskih obveznosti več v stiku z brati in sestrami, pa tudi s starši, še posebej, če delo opravljamo skupaj. V vsakem primeru, tudi če delo opravimo individualno, je rezultat viden vsem članom, s čimer posredno (pozitivno) vplivamo drug na drugega.

Sestavek morda zveni preveč idealistično, a sama vem, da je možno. Vse je možno, če si tega resnično želimo in je v dobro za vse navzoče. Predvsem pa želim vsak dan znova spoznavati sebe, svoje napake, svoje potenciale … saj le tako lahko gradim kvalitetne medsebojne odnose. Je težko, lahko bo še težje, a je vredno. Hvala pa za čudovit zgled.

27/03/2009

NONSENSE ali kaj je bolj pomembno – oseba ali papir

Shranjeno pod: Družba, Razmišljanja — Ključne besede: — anatomsic @ 20:24

Veliko pišejo o formalnem in neformalnem izobraževanju (dodajajo tudi že pojme informalnega, aformalnega in priložnostnega izobraževanja). Zaradi diplome se spuščam v definiranje teh pojmov. Prav. Za osvetlitev – ena prvih opredelitev neformalnega izobraževanja se glasi: “… pomeni vsako organizirano izobraževalno dejavnost zunaj formalnega sistema, ki je namenjena izbranim učencem in zadovoljuje učne smotre” (Coombs v Jelenc: 1994). Nekaj značilnosti neformalnega izobraževanja:  – neformalno izobraževanje poteka v pol/organizirani obliki, prisotna je prostovoljna narava izobraževanja, metode so neklasične in inovativne, značilna je javna neveljavnost verifikacije, izvajalci so organizacije civilne družbe, podjetja in druge skupine (povzeto po Cepin, 2004). Definicij je veliko, vsaka poudarja svoje značilnosti, vendar so v večinoma skupne v tem, da takšna oblika izobraževanja poteka IZVEN formalnega, državnega, obveznega sistema.

–> NONSENSE ali NESMISEL –>

Pa vendar, kaj se grejo v EU, s tem seveda tudi v Sloveniji? Poročila, publikacije in druga knjižna gradiva z naslovi “Priznavanje neformalnega in priložnostnega učenja”, “Implementacija sistema priznavanja NPU v slovenski visokošolski prostor” … ČAKTE MAL … PRIZNAVANE česa???? PRIZNAVAJE NEFORMALNEGA IN PRILOŽNOSTNEGA UČENJA … pa saj potem gre za FORMALIZACIJO, prenos neformalno pridobljenega znanja v formalne okvire … potem to ni več neformalno!!! … če pa dobiš certifikat, potrdilo, zbiraš kreditne točke itd. Ne rečem, da v kakšnem primeru ni dobrodošlo in pravno, sistemsko bolj enostavno, ampak zakaj bi sploh želela nek certifikat, potrdilo za znanje, ki ga itak imam … me bo delodajalec zaradi tega res bolj spoštoval, imam zaradi tega res večje možnosti na trgu dela, sem res bolj konkurenčna? Ni dovolj osebno vedenje in poznavanje svojih zmožnosti in “znanja”? Kakorkoli že, za veliko delovnih mest je tako ali tako potrebno dodatno uvajanje in izobraževan, pri čemer lahko svoje že pridobljene izkušnje tako ali tako uporabiš, pa če so na papirju ali ne. Zakaj potrebujemo tolikšno fomralizacijo in birokracija???

MORE SENSE ali VEČ SMISLA

Kaj pa latentne, osebnostne lasntosti, vrednote … niso celo bolj pomembne kot formalno znanje?  Govorim o lastnostih, ki se jih naučimo priložnostno, v vsakdanjem življenju, zelo se izrazijo in razvijajo npr. pri prostovoljnem delu. Timsko delo, prilagajanje, koordiniranje, vodenje, usklajevanje mnenj, razvijanje samoiniciativnosti in kreativnosti, ustvarjalnosti, povečevanje motivacije in samozavesti, vzdrževanje prijateljstev, komunikacija z različnimi starostnimi skupinami ljudi in različnih ustanov, nastopanje, priprava in vodenje delavnic, prenos znanja, uporaba različnih metod, osebni razvoj, zaupanja vredna oseba in še in še!

Jaz raje zaposlim osebnostno uravnoteženega človeka, ki ga lahko neke formalne stvari naučim mimogrede, kot pa človeka z veliko formalnega znanja, a brez zame pomembnih veščin komunikacije, prilagajanja, usklajevanja, ustvarjalnosti in inovativnosti, po možnosti človeka hitre jeze in zamer.

In kako meriti omenjene veščine? Jih ni treba. Kako naj delodajalec prepozna kdo je “osebnostno uravnotežen”? Težko, nič ne rečem, ampak imamo načine, preko katerih bi tudi to lahko ugotovili; morda ne ravno na klasičen način. A že samo dejstvo, da nekdo aktivno deluje znotraj društva, centra, se izobražuje na tem področju, to dela zaradi sebe in v družbeno dobro, je lahko napotek, da o takšnem posamezniku prijavo na razpis pogledamo pod drobnogled.

–> ZAKLJUČEK –> Važno je kdo si in ne kaj imaš na papirju. A žal je danes za “uspeh” papir bolj pomemben.

15/03/2009

Gnoj

Shranjeno pod: Razno, Vsakdanje stvari — Ključne besede:, , — anatomsic @ 15:04

Nekaj dni nazaj se pri prijateljici doma pritožujejo, da je sosed ravno pripeljal veliko gnoja – seveda bo nekaj dni močno smrdelo. No, pridem domov in me čaka spodnje sporočilo:

sporocilo

No, očitno bomo tudi doma potrebovali gnoj, treba bo preštihat vrt. Ampak dejstvo pa je, da pri nas gnoj ne smrdi, bojda naj bi bil kvaliteten gnoj (?). Sigurno je brez ne vem kakšnih dodatkov, z drugimi besedami mu lahko pripišemo predpone “bio”, “eko”. Da bo tudi hrana potem bolj eko-loška.

Spomladanskega urejanja smo se že lotili. Tokrat sem celo štihala, sejala zemljo, obstrigla sem grmičevje, morda se še česa priučim. Moške roke se tu nepogrešljive, saj imajo veliko več moči. Ampak trud in volja štejeta.

Blog at WordPress.com.